Meje kot vodenje, ne kot kazen

Odkar prakticiram zavestno vzgojo, se bojim postavljati meje,« mi je zadnjič potožila mamica. »Ves čas imam pred očmi, kaj otrok doživlja, in samo še iščem vzroke, kaj leži pod njegovim vedenjem. Zdi se mi, da ga ne morem kaznovati za nekaj, kar počne, ker še ne zmore drugače.«

V tem razmišljanju je nekaj povsem napačnih predpostavk, ki jih je nujno razložiti, saj se kar nekaj staršev, ko se seznanijo z zavestnim pristopom, ujame v napačno razumevanje tega, kako naj bi zavestna vzgoja izgledala.

Nasploh se meja v družbi pogosto enači s kaznijo, ker smo bili takšne vzgoje v preteklosti pogosto deležni sami. Vendar pa meja nikakor ni kazen, ampak nujni in sestavni del vzgoje, ki otroku ponudi varen okvir in strukturo, brez katere se težko normalno razvija. Ko otroku ne postavljamo mej, ker se bojimo njegove reakcije ali ker se nam smili, mu s tem ne delamo usluge, pač pa v roke potiskamo moč, ki je na svoji razvojni stopnji še ni zmožen nositi. Ko otrok ne ve, kdo vodi, se počuti izgubljenega, saj je odraslo vodstvo ena njegovih osnovnih potreb.

Zavestna vzgoja nikakor ne spodbuja opuščanja mej – nasprotno. Neprimerno vedenje je treba vedno ustaviti, tisto, kar ob tem dopustimo, pa je, da otrok sme izraziti čustva, pokazati jezo, doživeti čustveni izbruh. Otrokov živčni sistem še ni zmožen samostojne čustvene regulacije, zato potrebuje odraslo osebo, ki drži prostor za njegova čustva, da se otrok lahko spet umiri.

Kako to izgleda v praksi? Recimo, da otrok meče ali uničuje igrače. Naše zavedanje, da otrokovi možgani še niso zreli, da bi vedeli, kaj je prav in kaj narobe, ali da to počne, ker je prej v dnevu doživel stisko, niso razlog, da meje ne postavimo. So kvečjemu spodbuda, da mejo postavimo tako, da ne poškodujemo otrokovega dostojanstva.

Namesto »Moraš res vedno uničevati stvari?« pristopimo mirno, primemo roko in otroku povemo: »Ne dovolim, da uničuješ igrače.« Če sledi otrokov izbruh ali nas otrok ob tem poskuša udariti, spet primemo roko in še enkrat postavimo mejo: »Vidim, da si jezen. Ne dovolim pa, da me udariš.« Potem vztrajamo pri meji in otroku dovolimo, da svojo frustracijo izrazi skozi jok ali kričanje. Otroku potrdimo izkušnjo in njegovo doživljanje, hkrati pa jasno pokažemo, česa ne sme.

Ne gre torej za izogibanje mejam. Gre za jasno in odločno vodstvo ob spoštljivem odnosu, ki se ga da ohraniti tudi ob postavljeni meji.